Kolikšen del tega, kakšni ljudje postanemo, določajo družina, v katero se rodimo, okolje, v katerem odraščamo, in vrednote, ki nam jih privzgojijo? Koliko pa prispevajo naša osebnost, izkušnje in odločitve? To vprašanje že več generacij zaposluje psihologe, raziskovalce in običajne ljudi, nanj pa verjetno ni preprostega, univerzalnega odgovora.
Na Zahodnem Balkanu, kjer družinske vezi, vzgoja in pričakovanja skupnosti pogosto pomembno vplivajo na oblikovanje identitete, se ljudje ob vedenju drugih pogosto sprašujejo, kako so postali takšni, kot so. Nekateri otroci odraščajo v težkih razmerah, izgubijo starše ali živijo v nestabilnem družinskem okolju, vendar odrastejo v sočutne ljudi, ki gradijo ljubeče odnose in svojim otrokom omogočajo varen in spodbuden dom. Drugi odraščajo obdani z ljubeznijo, stabilnostjo in dobrimi zgledi, a se pozneje odločajo na načine, ki so videti povsem v nasprotju z vrednotami, ki so jih učili. Takšne nasprotujoče si izkušnje postavljajo pod vprašaj domnevo, da otroštvo neizogibno določa posameznikovo prihodnost.
Resnica je, da sta pomembni tako dednost kot vzgoja in okolje, vendar noben od teh vplivov ne deluje sam zase. Genetika, temperament in prirojene osebnostne značilnosti se prepletajo s starševsko vzgojo, izobraževanjem, kulturo, prijateljstvi in širšimi družbenimi okoliščinami. Danes imajo dodaten močan vpliv družbena omrežja, ki mladim predstavljajo nove življenjske sloge, vrednote in pričakovanja daleč zunaj njihove neposredne okolice. Nekateri so bolj dovzetni za pritisk vrstnikov in potrebo po potrditvi drugih, drugi pa lažje kritično presojajo, kar vidijo, in sprejemajo samostojne odločitve. Celo bratje in sestre v isti družini se lahko na podobne okoliščine odzivajo zelo različno, saj imajo različne osebnosti, izkušnje in odnose s starši.
Ko otroci prehajajo skozi mladostništvo in v zgodnjo odraslost, svojo identiteto vse bolj oblikujejo tudi zunaj družinskega okolja. Izbirajo prijatelje, oblikujejo lastna mnenja, ponovno presojajo podedovana prepričanja in odločajo, katere vrednote želijo ohraniti. Zgodnja dvajseta leta so lahko pomembno obdobje oblikovanja identitete, vendar se osebnostni razvoj tedaj ne konča. Ljudje se še naprej spreminjajo skozi odnose, odgovornosti, neuspehe in nove izkušnje. Temelji, postavljeni v otroštvu, imajo lahko velik vpliv, vendar ne določajo nujno, kakšna oseba bo nekdo postal.
Morda je najpomembnejša razlika med razumevanjem, iz kakšnih razmer nekdo izhaja, in prepričanjem, da te razmere določajo, kdo je. Težko otroštvo ne pomeni samodejno, da bo nekdo postal nesrečen odrasel človek ali človek, ki škoduje drugim, prav tako kot ljubeč dom ne zagotavlja, da bo otrok sprejemal dobre odločitve. Vzgoja nam da izhodišče, ne pa vnaprej napisanega življenjskega scenarija. Čeprav okoliščine oblikujejo možnosti, ki jih imamo na voljo, in vplivajo na naše odločitve, nam ostaja določena mera svobode pri odločanju o tem, kako ravnamo z drugimi, kakšne odnose gradimo in katere vzorce vedenja bomo prekinili.
Navsezadnje pri razpravi o dednosti in okolju morda ne gre toliko za ugotavljanje, kateri vpliv je pomembnejši, temveč za razumevanje, kako delujeta skupaj. Ne izbiramo družine, v katero se rodimo, okoliščin svojih najzgodnejših let niti vseh vplivov, ki vstopajo v naše življenje. Ko pa odraščamo, dobivamo več priložnosti za razmislek, učenje in prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Lahko podedujemo določene lastnosti in s seboj nosimo nauke iz vzgoje, a nismo zgolj seštevek svojih staršev, otroštva ali okolja. Naše korenine pomagajo pojasniti, kdo smo, ni pa nujno, da določijo, kdo bomo postali.
