Digitalni učbeniki lahko občutno zmanjšajo stroške tiskanja, papirja, skladiščenja in distribucije. Za razliko od tiskanih knjig je elektronska gradiva tudi lažje posodabljati, zato lahko šole in založniki popravijo zastarele informacije, ne da bi morali tiskati in distribuirati povsem nove izdaje.
To vprašanje je še posebej pomembno v Srbiji, kjer se lahko družine ob začetku vsakega šolskega leta soočajo z velikimi stroški nakupa učbenikov in drugih učnih gradiv. Večja uporaba digitalnih virov bi lahko te izdatke zmanjšala in omogočila lažji dostop do izobraževalnih vsebin.
Tehnologija ponuja tudi možnosti za bolj interaktivne učbenike. Digitalna gradiva lahko vključujejo videoposnetke, animacije, zvočne vsebine, interaktivne vaje in dodatne učne vire, zaradi česar bi bil pouk za učence lahko zanimivejši.
Prehod na digitalno izobraževanje pa bi zahteval tudi naložbe. Šole in učenci potrebujejo dostop do zanesljive internetne povezave, računalnikov ali tablic, učitelji pa ustrezno usposabljanje za učinkovito uporabo digitalnih gradiv. Obstajajo tudi pomisleki glede digitalnega razkoraka, saj vse družine nimajo enakega dostopa do naprav in tehnologije. Popolna opustitev tiskanih učbenikov bi zato lahko povzročila dodatne neenakosti, če digitalni dostop ne bi bil zagotovljen vsem učencem.
Za Srbijo bi bila zato najprimernejša postopna sprememba namesto popolne odprave tiskanih gradiv. Združevanje digitalnih učbenikov s tradicionalnimi viri bi šolam omogočilo izkoristiti nižje stroške in prednosti tehnologije, obenem pa zagotoviti, da učenci, ki potrebujejo tiskana gradiva, ne bi ostali zapostavljeni.
Ker izobraževalni sistemi po Evropi vse bolj sprejemajo digitalizacijo, vprašanje za Srbijo ni več zgolj, ali je mogoče učbenike s papirja preseliti na zaslone, temveč kako ta prehod organizirati tako, da bo cenovno dostopen, dostopen vsem in bo dejansko izboljšal kakovost izobraževanja.
