Ker velik del Slovenije prekrivajo hribi in gore, je pohodništvo že dolgo veliko več kot le prostočasna dejavnost. Država je zdaj tako pohodništvo kot alpinizem uradno priznala kot elementa nesnovne kulturne dediščine in ju uvrstila ob druge tradicije, ki so del žive kulturne identitete Slovenije.
Priznanje kulturne dediščine ne zajema le dejavnosti samih, temveč tudi znanje, običaje in vrednote, ki se prenašajo iz roda v rod. Mednje sodijo planinska društva, programi za mlade, vodeni izleti, planinski tabori, vzdrževanje poti, planinske koče ter prenos planinskega in alpinističnega znanja.
Slovenija je razvila obsežno mrežo označenih planinskih poti in koč v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, velik del te infrastrukture pa vzdržujejo prostovoljci. Pri vzdrževanju planinskih poti po državi še vedno sodeluje okoli 1.000 prostovoljcev, tudi na poteh, označenih s prepoznavno Knafelčevo markacijo.
Organizirano planinstvo v Sloveniji sega v leto 1893, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo. Njegovo delovanje je prispevalo k razvoju planinske infrastrukture, hkrati pa tudi k utrjevanju uporabe slovenskega jezika in slovenskih krajevnih imen v Alpah.
Alpinizem je bil posebej priznan kot tradicija, ki temelji na tehničnem znanju, mentorstvu, odgovornosti in spoštovanju gorskega okolja. Slovenski alpinisti so si pridobili mednarodni ugled, zlasti z odpravami v Himalajo, ter tako prispevali k svetovni športni in kulturni prepoznavnosti države.
Priznanje izpostavlja tudi tako imenovano slovensko alpinistično šolo, v okviru katere izkušeni alpinisti mlajšim generacijam prek plezalnih šol, mentorstva in odprav predajajo tehnične veščine, etična načela ter sposobnosti odločanja. Tradicija je tesno povezana tudi z drugimi področji slovenske družbe, med drugim z gorskim reševanjem, znanstvenim raziskovanjem, literaturo, fotografijo in dokumentarnim filmom.
Za državo velikosti Slovenije to priznanje poudarja, kako globoko so gore vtkane v njeno nacionalno identiteto. Pohodništvo in alpinizem nista le načina raziskovanja slovenske pokrajine – postala sta oblika kulturne dediščine, ki povezuje generacije in pomaga oblikovati poseben odnos države do njenega alpskega okolja.
