Poletja prinašajo dolgotrajne vročinske valove in suše, medtem ko lahko nenadne nevihte in ekstremne padavine nastopijo skoraj brez opozorila. Zime lahko nihajo med nenavadno milimi obdobji in kratkimi izbruhi mraza, pomlad in jesen pa vse manj spominjata na jasno opredeljena letna časa in vse bolj na zaporedje nenadnih sprememb. En dan ljudje nosijo natikače in kratke hlače, naslednji dan pa že iščejo zimske jakne.
Takšne spremembe je mamljivo preprosto odpraviti kot »noro vreme«, vendar znanstveniki pravijo, da se za njimi skriva veliko širši vzorec. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) je ugotovil, da je človekov vpliv nedvoumno segrel ozračje, oceane in kopno ter že vpliva na vremenske ekstreme po vsem svetu. Vročinski valovi so od petdesetih let prejšnjega stoletja v večini kopenskih območij postali pogostejši in intenzivnejši, v številnih regijah pa so se povečale tudi obilne padavine.
Evropa je temu trendu še posebej izpostavljena. Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije in Copernicusa je Evropa celina, ki se najhitreje segreva, leto 2024 pa je bilo najtoplejše leto v zgodovini meritev. Zaznamovale so ga tudi hude nevihte in obsežne poplave, v katerih je umrlo najmanj 335 ljudi, približno 413.000 pa naj bi jih poplave prizadele.
Zahodni Balkan je nekatere od teh ekstremov že izkusil. Poleti 2025 so deli regije zabeležili ekstremni vročinski stres, jugovzhodno Evropo pa so prizadele hude do ekstremne suše in nizki pretoki rek. Copernicus je poročal, da so deli Zahodnega Balkana, Grčije in Türkiye doživeli vsaj en dan »ekstremnega« vročinskega stresa, opredeljenega kot najvišja občutena temperatura najmanj 46°C. Hkrati je julij prinesel obsežne poplave v delih Balkana, med drugim na Hrvaškem in v vzhodni Romuniji.
Pomembno je razlikovati še nekaj. Podnebne spremembe se včasih enačijo s tanjšanjem ozonske plasti, vendar ne gre za isti pojav. NASA poudarja, da tanjšanje ozonske plasti ni glavni vzrok globalnih podnebnih sprememb. Glavni dejavnik današnjega segrevanja je kopičenje toplogrednih plinov, zlasti zaradi človekovih dejavnosti. Tanjšanje ozonske plasti in podnebne spremembe pa sta kljub temu povezana, saj so nekatere snovi, ki prispevajo k razgradnji ozona, tudi toplogredni plini.
Vzroki so torej veliko širši od ene same tehnologije ali življenjskega sloga. Kurjenje fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije, ogrevanje, industrijo in promet, spremembe rabe zemljišč ter druge človekove dejavnosti so povečale koncentracijo toplogrednih plinov. To ne pomeni, da je posameznik, ki izbere avtomobil na bencin ali ne reciklira, osebno odgovoren za vročinski val; podnebni sistem oblikujejo predvsem kumulativni izpusti ter veliki gospodarski in energetski sistemi.
Umetna inteligenca prinaša še en sodoben zaplet. AI sama po sebi ni glavni vzrok današnjih podnebnih sprememb, vendar ima hitro rastoča infrastruktura, potrebna za delovanje sistemov AI, svoj okoljski odtis. Podatkovni centri porabijo velike količine električne energije, Mednarodna agencija za energijo pa ocenjuje, da bi se lahko svetovna poraba električne energije v podatkovnih centrih po osnovnem scenariju več kot podvojila — s približno 460 TWh leta 2024 na več kot 1.000 TWh do leta 2030. AI je eden najpomembnejših dejavnikov te rasti.
To ne pomeni, da bi bilo treba razvoj AI preprosto ustaviti. Pomeni pa, da je pomembno, od kod prihaja energija, ki jo poganja. Če se dodatno povpraševanje po električni energiji vse bolj pokriva z obnovljivimi in nizkoogljičnimi viri, je mogoče vpliv na podnebje zmanjšati; če je močno odvisno od fosilnih goriv, velja nasprotno. Enako načelo velja za skoraj vsak tehnološki razvoj: vprašanje ni le, kaj človeštvo izumi, temveč tudi, kako se ta tehnologija napaja in uporablja.
Tu nastopijo cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov. Ob približevanju leta 2030 je svet še zelo daleč od uresničitve celotne agende. Ocena ZN iz leta 2025 je pokazala, da je bilo le 18% ocenljivih ciljev na pravi poti, 48% jih je kazalo nezadosten napredek, 18% pa jih je v primerjavi z letom 2015 dejansko nazadovalo.
Zahodni Balkan se zato sooča s posebej vidno različico globalne dileme. Regija razvija električno mobilnost, obnovljive vire energije, bolj trajnostna mesta in nove okoljske pobude, hkrati pa se spopada s starajočo se infrastrukturo, odvisnostjo od fosilnih goriv in gospodarskim pritiskom prehoda na čistejši model.
Nenavadno vreme, ki ga doživljamo danes, nas ne bi smelo nujno spraviti v paniko vsakič, ko se temperatura čez noč spremeni za 15 stopinj. Prav tako pa nam ne bi smelo postati tako običajno, da bi se nehali spraševati, zakaj se to dogaja. Vreme označiti za »bipolarno« je morda preprost način za opis tega, kar doživljamo; razumeti, zakaj se podnebje spreminja, pa je bistveno pomembneje.
Na koncu vprašanje ni, ali se lahko človeštvo vrne k natanko takšnim letnim časom, kot se jih ljudje spominjajo izpred desetletij. Podnebje se je že spremenilo. Vprašanje je, koliko dodatnih sprememb bomo dopustili, kako dobro se bomo pripravili na tveganja, ki se jim že ni mogoče izogniti, ter ali bomo današnje vse bolj nenavadno vreme obravnavali kot nevšečnost, ki se ji moramo preprosto prilagoditi — ali kot opozorilo, ob katerem še vedno ostaja prostor za ukrepanje.
